Pot se začne v Samatorci (občina Zgonik), do tja pa pridemo po pokrajinski cesti št. 6. Dve križišči vodita do vasi, najprej pa je treba poiskati igrišče za balinanje. Od igrišča se pri informativni tabeli na desni strani ceste pot povzpne. Po kratkem odseku po asfaltirani cesti, ki povezuje oba dela vasi Samatorca, pridemo do oširka, od koder strma pot na levi (prvi odsek je tlakovan) vodi mimo rdeče-belih oznak zveze CAI na vrh Svetega Lenarta.
Na razvalinah stare cerkvice stoji steber z oznako nadmorske višine: nahajamo se na 399 metrih nad morjem in razgled, ki se pred nami odpira, je verjetno eden najpopolnejših, kar jih je mogoče opazovati z vzpetin tržaškega Krasa. Seznam krajev, ki jih je mogoče videti bi bil predolg in v najbolj jasnih dnevih se zdi, kot bi bile Alpe čisto pred nami. Na slovenski strani sta vidni komenska in vipavska dolina, na vzhodu pa lahko opazimo mogočno podobo Nanosa. Proti morju, v smeri tržaškega zaliva, se nam pogled razprostira od istrskega polotoka do gradeške in maranske lagune, v ospredju pa so med griči vidne vasi kraške planote.
Notranje obzidje gradišča, ki se je nahajalo na Svetem Lenartu je presegalo 260 metrov, z odprtino malo pod vrhom, proti jugu, v smeri morja. Zunanje obzidje je bilo dolgo več kot 600 metrov. Na podlagi arheoloških izkopavanj v letih '60 prejšnjega stoletja, so prišli na dan številni predmeti iz 2. tisočletja pred našim štetjem, a odkrilo se je tudi sledove iz rimske dobe.
Pot se nadaljuje s spustom po severnem pobočju Svetega Lenarta, najprej po kamniti stezi na hrbtni strani gradišča, nato po položni poti, ki gre mimo borovega gozdiča. Pri orientaciji nam tu pomagajo oranžno-bele oznake poti Mirko Škabar, ki ga je v spomin na svojega bivšega predsednika zarisalo Športno združenje Sk Devin. Pozorni je treba biti pri križišču s stezo Cai 3 (belo-rdeče oznake), slednjo se sledi za določen odsek do križišča s stezo Cai 45. Tu obrnemo desno, sledimo poljski poti po odseku kraškega gozda in pridemo do cerkvice iz 15. stoletja posvečeno Svetemu Urhu. Naprej po poti dosežemo gornji del vasi Samatorca, od koder se vrnemo na začetno točko. 

Ta pot, ki se začne pri oširku nedaleč od vaškega jedra v Saležu (Zgonik), se vije po obrobju vzpetine, na kateri se je nahajalo gradišče. Z oširka z informativno tabelo, se pot povzpne po stezi na sredi križišča in se nadaljuje ravno (ne upoštevamo stranskih poti): po nekaj minutah dosežemo drugo tabelo z informacijami o gradišču, nato pa prečkamo območje pogozdovano s črnim borom konec 19. stoletja. Bolj naprej, po kratkem spustu, dosežemo mlako Rakiknica, kjer nas druga tabela obvešča o zgodovinskem pomenu takih kalov na območju, kjer dejansko ni površinskih vodnih tokov.
V nadaljevanju gremo mimo kala in sledimo oznakam poti Gemina: v kratkem dosežemo položno poljsko pot – sledeč jasnim oznakam na križiščih – ki nas vodi v vas Salež in sicer k Spacalovem vodnjaku, imenovanem po znamenitem tržaškem umetniku Lojzetu Spacalu.

Ta pot, ki gre skozi del Naravnega Rezervata na Volniku , zahteva približno 3 ure hoje, če pri tem upoštevamo tudi kratke postanke.

Ekskurzijo začnemo na glavnem trgu v Repnu (Občina Repentabor), ki vsako drugo poletje zaživi ob prireditvi Kraške ohceti.

Na gornjem delu trga, se povzpnemo proti levi (na levi strani pustimo za sabo hišno št. 72), nato zavijemo desno proti št. 31, kjer je Kraška hiša, ki jo bomo lahko na koncu poti obiskali.

Držimo se na levi, hodimo ravno kakih trideset metrov, nato zavijemo desno po poljski poti, ki se vzpne v gozd, ter sledimo rdeče-belim znakom, ki zaznamujejo stezo gorskega združenja Cai št. 4. Po nekaj minutah se znajdemo na križišču, gremo naprej in pustimo na naši desni gozdno pot, ki obkroža ograjo. Nadaljujemo pot naprej in pustimo za seboj stezo na levi z modro-belo oznako. Tudi na naslednjem križišču se držimo na desni in hodimo ob ograjeni parceli. Nahajamo se v gozdu, ob poti pa je zemljišče z električnim pastirjem, kjer imajo rejo ovac ali konjev.

Od tu naprej se pot ostreje vzpenja, zato je priporočljivo varčevati z močmi in izbrati sebi prilagojen ritem hoje. V nadaljevanju poti imamo ob vzponih tudi kratke spuste, zaradi česar hoja ni pretirano utrudljiva. Nadaljujemo pot po kamniti stezi in prečkamo nadmorsko višino 400 metrov ko je minilo približno 20 minut od starta. Sredi borovega gozdiča pridemo do križišča z gozdno stezo, kjer nadakjujemo pot na levo sledeč rdeče-belim oznakam. V kratkem postane steza spet položna in po nekaj minutah se sreča s potjo “Mirka Škabarja”, ki jo označujejo belo-oranžni znaki.Tudi tu gremo naravnost naprej in se ponovno rahlo povzpenjamo. Držimo se na desni pri naslednjem križišču, kjer je oznaka zarisana na skali ob poti. Nadaljujemo hojo po gozdu, po stezi, ki je polna kamnov in torej manj udobna, ob poti pa so gabri in puhasti hrasti ponovno nadomestili drevesa črnega bora.

Po približno polurni hoji dospemo na sedlo po katerem se steza spušča rahlo navzdol in nadaljujemo pot mimo dolinice na naši desni. V kratkem se ponovno znajdemo ob ograjah z električnim pastirjem, medtem smo pa že vstopili v Rezervat na Volniku.

Prečkamo jaso in steza zveze Cai 4 nas popelje do območja z redkejšim rastlinjem: okoli nas je narava čudovita, a se je spremenila v primerjavi z odsekom, ki smo ga komaj prehodili navkreber.

Območja pokrita z grmičevjem puščajo prostor kraški gmajni, ki jo še uporabljajo za pastirske dejavnosti, kot se je to dogajalo v preteklosti na kraški planoti. Če nadaljujemo po poti se, takoj po neki jasi, znajdemo pred križiščem, ki je na kamnu dobro označen in kjer je vidna skupina skal, nad katerimi rastejo majhni gabri in hrasti. Naša pot se nadaljuje levo po stezi zveze Cai št. 4, katere oznako najdemo po nekaj metrih, po ovinku na desno. Steza se začne spuščati, medtem ko se pred nami prikaže obris Volnika in razgledišča na njegovem vrhu, ki sta naš cilj. V kratkem se pot ponovno izravna, nekoliko bolj naprej pa prečkamo ograjo in nadaljujemo pot po široki in udobni gozdni cesti. Hodimo po kratkem odseku steze zveze Cai št. 24 do širokega križišča na jasi. Nadaljujemo in de držimo na desni strani ter po nekaj metrih dosežemo križišče s stezo Cai št. 5, ki ji bomo sledili do vrha.

Belo-rdeča oznaka na deblu na naši desni nam potrjuje, da smo na pravi poti. Odslej se začne cesta vzpenjati, a vzpon ni težaven, ker je naklon ceste skromen in cestišče udobno.

Okoli nas rastejo beli gabri in hrasti majhne in srednje rasti: zapustili smo gozd in občasno sem nam odpira razgled proti južnemu pobočju hriba.

Dosežemo križišče z raznimi kažipoti in tablo, ki opozarja na državno mejo čez 850 metrov, a mi nadaljujemo pot na desno, po stezi Cai št. 5. Ko dosežemo majhno ploščad na vrhu Volnika, se lahko povzpnemo na pred kratkim zgrajeno razgledišče, od koder lahko opazujemo razgled tako južne strani (morje), kot severne (Slovenija). Poleg razgledišča je še steber z nekaterimi navedbami, ki nam pomagajo prepoznati vrhove pred nami.

Nahajamo se v Rezervatu na Volniku (približno 285 hektarjev), ki je podvržen deželnemu zakonu in na eni strani meji s Slovenijo ter vključuje vse vrhove, ki smo jih prehodili. Dragocenost Rezervata je predvsem v njegovi morfološki različnosti ozemlja, na katerem so prisotni razni podzemni in površinski kraški pojavi, a tudi v različnosti rastlinstva, ki sobiva z obširnimi območji pogozdovanimi s črnim borom.Kar se živalstva tiče je, v nasprotju z Rezervatom Medvedjak, prisotnost rjavega medveda resnično redka, medtem ko je bolj možno srečanje s kako divjo mačko ali kako ptico ujedo. Na območju ni zaselkov, ti se nahajajo razmeroma daleč od mej Rezervata.

Spustimo se po nasprotnem pobočju po stezi Cai št. 5, ki skoraj za 90° zavije od smeri po kateri smo dosegli vrh. Steza se strmo spušča po ovinkih med skalami in doseže gozdič. Kmalu opazimo belo-rdeče oznake zveze Cai in belo-modre oznake slovenske Vertikale. Po nekaj minutah spusta dosežemo križišče s stezo Cai št. 3 (Visoka kraška pot), na katero stopimo v smeri desno in ki je široka in udobna. Nadaljujemo po poti z oznakami zveze Cai, okoli nas pa rastejo gabri in hrasti. Po kratkem času se znajdemo na jasi in gremo mimo vojaške stavbe, zgrajene med drugo svetovno vojno. Držimo se na levi strani in po nekaj kratkih vzponih in spustih nas pot popelje do dveh vodnjakov z zaraščenimi robovi: ni priporočljivo se jim preveč približati, ker bi lahko bilo nevarno.

Pot se sedaj spušča po strmi in vijugasti ter s skalami obdani stezi. Pridemo do razpotja, ki je zelo jasno označeno in obrnemo na levo po odseku, ki se vedno bolj zoži, dokler ne postane skoraj neviden, predvsem v času ko je trava visoka. Prečkamo hrastov gozdič in se znajdemo pred drugim križiščem, kjer je vidna tabla z navedbo razdalje od državne meje: pot zavije levo in se začne strmo spuščati po ozki stezi s podom iz strjene zemlje.

Nekoliko bolj naprej se pokrajina zelo sugestivno spreminja od gozdov, do jas in doline, nakar se ponovno znajdemo pri razpotju, ki nas vodi levo (ne smemo po gozdni cesti na naši desni).

Po približno desetih minutah hoje, smo spet na jasi s tablo, ki opozarja na državno mejo: nadaljujemo ravno naprej in kmalu nato zapustimo stezo Cai št. 3 (ki odločno zavije na našo levo). Pridemo na široko jaso in se v kratkem znajdemo pred asfaltirano cesto, kateri sledimo ob kamnitem zidku. Na naši levi je viden Repentabor.Ko pridemo do oširka nadaljujemo svojo pot do glavne ceste, kjer zavijemo desno in cesta nas bo vodila do začetne točke. Tu se lahko posvetimo obisku Kraške hiše.

Sprehod, ki ni zelo zahteven, nas vabi na obisk enega izmed najbolj očarljivih točk tržaškega Krasa. Avtomobil lahko pustimo na parkirišču pokopališča na Colu in nadaljujemo po asfaltirani cesti do znamenitih Sten pod Tabrom. Nadaljujemo pot navzdol do križišča: oznake nas vodijo po poti levo navzgor. Malo nato, obrnemo spet levo in vedno po asfaltirani cesti, ter sledimo oznakam za Repentabor; na desni pustimo za sabo svetniško znamenje in začnemo vzpon po strmini, ki vodi do svetišča na Repentabru. Na svetišču imamo krasen razgled, tudi na območje sosednje Slovenije. Iz svetišča se spustimo po strmi poti do Cola: na koncu ozke ceste obrnemo levo in se vrnemo na začetno točko.

Začetna točka proge se nahaja približno na pol poti ceste, ki povezuje bivši mejni prehod Ferentiči s Colom, ki je tudi sedež občine Repentabor. Tabla z informacijami v bližini znaka o prepovedi prehoda za vozila, nas popelje v Naravni Rezervat Medvedjak (približno 156 hektarjev), ki ga upravlja dežela Furlanija Julijska krajina.

Iz naravoslovnega vidika je rezervat pomemben predvsem zaradi prisotnosti številnih površinskih kraških pojavov in zaradi gozdičev črnega gabra, puhastega hrasta, gradna in cera. Kar se pa živalstva tiče, poleg priložnostne prisotnosti rjavega medveda, se lahko na tem delčku ozemlja sreča tudi divjo mačko in ježa. Med plazilci gre pa omeniti prisotnost modrasa.
Prvi odsek steze je, čeprav nekoliko neraven in kamnit, dobro označen, s tipično morfologijo kraške planote. Stezi zveze Cai št. 43se sledi z lahkoto, tudi zaradi prisotnosti belo-rdečih oznak, ki nas peljejo desno, do vodnega kala. Ta mala naravna napajališča, je večkrat oskrbovala človeška roka in so predstavljala dragocen vir vode tudi za divje živali, saj so robovi kala zgrajeni tako, da omogoči dostop do vode tudi manjšim živalim. Vrnemo se na začetno stezo zveze Cai št. 43 in nadaljujemo pot, ki se v kratkem začne povzpenjati.
Po nekaj minutah steza obrne na levo in takoj zatem se pot strmo vzpenja, medtem ko postanejo oznake zveze Cai vedno redkejše. Kljub temu, pa je težko zaiti s poti, ker je cesta vedno dobro vidna, tudi v primeru visoke trave. Po vrsti ovinkov dospemo do sedla, kjer je dobro označeno razpotje (usmerjamo se lahko tudi po repentaborski cerkvi, ki je dobro vidna pred nami). Izberemo stezo na desni strani, ki se zoži in se začne vzpenjati med skalami: v nekaj minutah dosežemo še eno razpotje, kjer moramo ponovno obrniti na desno. V tej točki srečamo stezo Cai št. 3 (Visoka kraška pot), ki nas bo peljala proti vrhu Medvedjaka.
Nadaljujemo pot po stezi in se v kratkem znajdemo v borovem gozdiču, kmalu nato pa pridemo do križišča odkoder nadaljujemo ravno po širši in udobnejši cesti. Začasno zapustimo pot zveze Cai, ki je označena na skali, in obrne na desno v smeri proti Fernetičem. Sedaj se nahajamo na severnem pobočju  Medvedjaka, nekaj korakov od vrh, medtem ko se pod nami razprostira dolina Dutovelj in Tomaja na slovenski strani. Kmalu pridemo do ostrega ovinka, na katerem imamo dvojezično tablo z oznako razdalje do meje, in še malo naprej smo lahko priča razgledu, ki se odpira na tržaški kras.
Okoli nas rastejo gabri, skorži in puhasti hrasti. Še nekaj metrov pa smo na vrhu na višini 475 metrov. Zapuščene zgradbe, ki jih opazimo pred prihodom na vrh, so ostanki vojaških postojank med drugo svetovno vojno. Zaradi strateškega položaja vzpetine so namreč leta 1940 zgradili – prav nad prazgodovinsko gomilo – strukturo za protiletalsko opazovanje. Državna meja, kot je razvidno iz mejnikov bele barve, deli na dvoje majhno ravan na vrhu vzpetine. Tu se lahko poslužimo pred kratkim zgrajenega lesenega razgledišča, da se naužijemo razgleda, ki je med najlepšimi na tržaškem Krasu. Proti slovenskemu ozemlju se razgled vije od komenske doline do vrhov Julijskih Alp, medtem ko se bolj proti vzhodu – bliže - dviga mogočen obris Nanosa. Lahko se obrnemo za 360 stopinj, najprej proti Sežani, pod nami je postajališče tovornjakov na Fernetičih, nato antene na Banovskem hribu, svetišče na Vejni in bolj na desno preostali del kraške planote, naselje Col in svetišče na Repentabru.
Vrnemo se po isti poti nazaj in pridemo do začetne točke.