Slovensko
Teritorij
 |
Podoba tržaškega Krasa ni bila vedno taka, kot je danes, se pravi večinoma prekrita z gozdovi, s črnimi borovci, ki vladajo med drevjem, in s kraško gmajno, poraščeno s tipičnim grmovjem, ki jeseni zardeči s toplimi odtenki ruja.
To ozemlje, ki je zgolj konvencionalno razdeljeno na tržaški, goriški, slovenski in delno hrvaški kras, je prestalo vrsto neobičajnih okoliščin, ki jih je v glavnem povzročil človek. Krčenje gozdov se je verjetno začelo že v daljnih časih, kot to pričajo sloji pepela, ki so se ohranili v nekaterih prazgodovniskih jamah, in se je nadaljevalo več stoletij do nedavnega, ko so les višje vrednosti začeli pogosto uporabljati kot gradbeni material.
 |
Pašništvo je končno spremenilo obsežne dele kraške planote v skorajda kamnito puščavo. Šele okoli polovice 19. stoletja so se med avtsroogrsko upravo začeli prvi načrti za pogozditev, kar je leta 1882 privedlo do intenzivne posaditve več kot deset milijonov dreves v približno štiridesetih letih.
Kras, po italijansko Carso, po nemško Karst, v indoevropejščini pa kar (ki pomeni “skala, kamen”), je z geološkega vidika planota iz karbonatnega, večinoma apnenčastega kamna, ki meri približno 500 kvadratnih kilometrov in čigar naravna meja se na severu srečuje z reko Sočo, na severovzhodu z Vipavsko dolino, jugozahodno z morjem, na jugu z Dolino Glinščice, jugovzhodno pa severna Istra. Prav na malem območju med občinami Dolina, Zgonik in Repentabor so kraški pojavi tako razširjeni in očitni, da je zaradi njih zaslovel v svetu. Kemijska sestava je precej preprosta: dež topi karbonatne kamnine in tako povzroča pojav nekaterih značilnih fenomenov, ki nastanejo, ko se ustvarijo nepropustne plasti drugih ilovnatih in apnenčastih usedlin (t.i. fliš), peščenjaki (relativno trde sedimentne kamnine, nastale iz cementifikacije raznih peskov) in laporji (krhkejše karbonatne in ilovnate sedimentne kamnine).
 |
Od tod izvira odsotnost površinskih vodotokov (edini pomemben je Glinščica), saj večina kamnin, ostalih na vrhnjem sloju pod površjem, deluje kot ogromna spužva, ki vpija vodo v ponikalnice in fojbe, voda zato teče v nižjih plasteh. Številni so torej podzemni vodotoki in s temi povezani pojavi (čudovit primer je Timava, ki je s svojo delno še neznano podzemno potjo bistveno prispevala k nastanku jamarstva). Pa tudi doline, prave lijaste kotanje v zemlji, v katere se ujame mrzel in vlažen zrak in kjer se torej ustvari gorsko podnebje, čeprav na svoj način: tem nižje se spuščaš, tem lažje boš zasledil rastline in rože, ki se jih običajno sreča med vzpenjanjem.
Kraško podnebje ima tudi druge značilnosti, ki jih je treba pripisati temu, da se kraška planota vzpenja strmo nad morjem: v polmeru nekaj metrov podnebje preide od tipično sredozemskega do predalpskega s povprečno letno razliko 4-5 stopinj v odnosu do obale in največjih temperaturnih razlik.
 |
Na Krasu je več padavin, sneg se pojavi pogosteje in tudi burja, ki, v odsotnosti pregrad, kot so griči ali vzpetine, zapiha še silneje. Skratka prava paša za izletnike, ki lahko v par minutah od središča mesta že vstopijo v gorsko okolje.
Pravi skok v morje, kar spet priča o raznolikosti prostora, pa opravimo, če se premaknemo na miljski polotok, ki so ga z geološkega vidika oblikovale izmenične plasti laporja in peščenjaka. Čeprav bližnja planota nudi čudovite panorame in očarljive pohode skozi gozdove, je za Milje zgodovinsko najvplivnejši element morje, dejansko je tu še vedno vidno, kako je tukajšnje gospodarstvo skozi stoletja oblikovalo skoraj izključno kmetijstvo, poleg ribolova in proizvodnje soli. Morje je element, ki se odločno predstavlja tudi na severnem delu območja, kjer nam Devinske stene, ki se dvigujejo navpično nad smaragdnimi vodami tržaškega in sesljanskega zaliva, nudijo nepozabne razglede.