Slovensko
Zgodovina
 |
Prvi zametki zgodovine tega ozemlja segajo v paleolitik po prvih sledeh človeške prisotnosti v krajevnih jamah 800.000 let od tega, zatem v mezolitik, ko so se ledeniki umaknili vegetaciji, in v neolitik, ko se je človek začel vse bolj redno naseljevati v stalnih naseljih, kar je sicer bilo nadaljevanje procesa iz prejšnjega stoletja. Gradišča, t.j. utrjene naselbine na vrhu vzpetin, pa segajo v bronasto in železno dobo, ki sta se v tukajšnjih krajih pojavili med leti 1800-900 pr.Kr. in 900-181 pr.Kr. Leta 178 pr.Kr. so Kras prvič osvojile rimske legije in skozi njega speljale pomembne prometnice, ki so povezovale Rim in te periferne kraje cesarstva.
 |
Po barbarskih vpadih je življenje postalo veliko težje in Kras se je izpraznil. Po letu tisoč je revno območje, ki ga je obdelovala v glavnem služinčad, postajalo vse bolj drugotnega pomena na zgodovisnki sceni; ljudstvo, ki se je kljub vsemu globoko ukoreninilo v teh krajih je bilo slovanskega izvora in kršanske veroizpovedi, kot pričajo značilni arhitekturni objekti iz 15. stoletja, kot so bivališča, zgrajena s ploščami apnenčastega kamna, in struktura vasic, zbranih okoli cerkve. Pomenljivi srednjeveški gradovi, ki so večinoma pripadali nemškemu plemištvu, so nastali na strateških mestih kot v Devinu in Zabrežcu ob vhodu v Dolino Glinščice. Njihova zgodba je tesno vezana na tržaško in kraško zgodovino, dejansko nekatere še nedotaknjene krajine, ki jih je mogoče srečati na nekaterih stezah, znajo obuditi predstavo na nekdanje podvige.
 |
Pogosteje srečujemo vidne sledi sodobnejših, hujših spopadov: kamnite jarke in vojaška pokopališča iz prve in bunkerje iz druge svetovne vojne s spomeniki padlim: Kras je danes gotovo tudi kraj spomina.
Posebej je treba predstaviti območji na skrajnih koncih ozemlja Mare-Carso / Morje-Kras: devinsko in miljsko okolico. Devin je prvi kraj na Krasu, ki se je srečal z napredovanjem rimskih centurij in ki so ga potem prečkale sledi vozov na poti Via Gemina, ki je povezovala Oglej, Panonijo in Kvarner, kar si je še mogoče ogledati pri izvirih Timave. Tu sta stala tudi poštna postaja “Mansio Fons Timavi” in pristanišče, ki je skupaj z mnogimi lukami vzdolž cele obale upravljala trgovanje kraškega marmorja, ki je slovel že v teh daljnih časih. Območje izvirov Timave (o katerih je pel Vergilij v Eneidi) je pomembno tudi z verskega vidika, saj so tu ohranjene številne spominske plošče, ki dokazujejo, da poleg tega, da je kraj bil pomembno središče za pokristjanjevanje (s svetiščem in samostanom Sv. Ivana), so se tu še pred tem v antiki odvijali poganski obredi: nedaleč se namreč odpira Mitrova jama, edini primer podzemnega mitreja v Italiji.
Nedavna zgodovina pripoveduje o tem, da se je v 11. stoletju uveljavila premoč devinske gospode, fevdalcev Oglejskega patriarha: starodobni grad so zapustili okoli leta 1389, ko je Hugon, poslednji predstavnik devinske gospode in takratni glavar Trsta, začel graditi novi grad. Med prvo svetovno vojno je bilo območje zopet izpostavljeno spopadom in prestalo izčrpavajoče bitke iz jarka v jarek med avstroogrsko in italijansko vojsko: devinsko nabrežinski Kras je postal stateško pomemben za izid vojne, posebno Grmada, ki je igrala vlogo nepremostljivega branika na poti v Trst. Med drugo svetovno vojno so se ljudje teh krajev, kot tudi ostalih predelov Krasa, izkazali v vojaških akcijah in spodili nemškega okupatorja.
 |
V Miljah, kjer ni nič kraškega, je zgodovina imela svoj, ločen potek, čeprav ima z ostalimi predeli tega območja nekaj skupnih točk od obdobja prvih naselitev v srednji bronasti dobi (približno 1600 pr.Kr.) z ostanki protozgodovinskih gradišč nad Starimi Miljami in Korošci. Tudi leto 178 pr.Kr. je pomembno leto za celotno območje z začetkom rimske osvojitve Istre in Krasa, saj se je eden prvih izkrcanj najbrž potekal na bližnji ravnini pri Žavljah. Nekaj stoletij zatem so nastopili barbarski vdori, zaradi katerih so se ljudje začeli zbirati znotraj »castrum quod dicitur Mugla« na griču Starih Milj. »Miljsko ozemlje« je bilo prekrito z vinogradi in oljkami in zemlja je nudila dobre peščenjake, obdano je bilo z morjem, bogatim z ribami, in notranji del doline so oblikovali tako, da je omogočil nastanek obsežnih solin. A šele po letu tisoč se je ob vznožju začelo razvijati mestece, ki se je v več izmenah pobratovalo in leta 1420 s podpisom vdanostnega akta tudi predalo Beneški republiki, katere je delilo usodo vse do njenega padca leta 1797. Po šestnajstih letih politične nestabilnosti, ki jih je treba pripisati zmagam in padcem Napoleona Bonaparta, so Milje postale del kraljevine Avstrije do leta 1918. Ob koncu druge svetovne vojne in sicer novembra 1954 so ponovno prešle pod Italijo.