Pot štarta s trga Caliterna tik ob starem središču istrsko beneškega mesteca, ki ga lahko obiščemo pred ali po sprehodu.
Parkiramo lahko v podzemnem parkirišču nad katerim se razteza trg in nadaljujemo peš, prečkamo sosednjo ulico Battisti in trg Republike pustimo za seboj ter vstopimo na ulico Roma.
Na polovici ulice opazimo edinstveno sodobno arhitekturo, ki se oddaljuje od vseh ostalih bližnjih zgradb, muzeja, posvečenega Ugu Caràju, ki hrani izbor del znanega miljskega umetnika. Od tod nadaljujemo vzdolž ulice Via Roma in po mestnem vrtu zavijemo malo proti levi ob kavarni po strmi vzpetini Salita Ubaldini. Ta ulica je ena izmed starih cest, ki so povezovale Milje in Stare Milje; nekoč je to bil del »verske« poti, ki je peljala ob raznih cerkvicah na poti do vrha griča. Po približno dvajsetih minutah hoje, potem, ko smo prehodili asfaltirano cestico in kamnito stopnišče iz peščenjaka, dospemo do starodavne cerkvice San Sebastiano, ki so jo Miljčani zgradili po obdobju kuge v 17. stoletju.

Za cerkvico, izza vej bujne vegetacije, lahko uživamo neobičajni pogled na Milje in njihovo staro središče ob morju. Okoli leta tisoč, po prvih rimskih naselitvah in nadaljnjem obdobju, ko je bil kraj zapuščen, je prav tam zraslo naselje ribičev in solinarjev, iz katerega se je razvilo obalno mestece. Pravijo namreč, da etimologija italijanskega imena Muggia izhaja iz starodavne besede beneškega ali istrskega izvora lamucola, ki se je v srednjem veku spremenila v la mucla ali la mugla in končno v la muggia, ki je označevala močvirnato plitko območje ob obali na naplavinski zemlji.
Do leta 1420 je mestecu vladal Oglejski patriarhat, zatem se je povezalo z Benetkami, nasprotnikom Avstrije, zaradi česar je bil več stoletij sprt s Trstom, ki si je lastil privilegij nad solinami ob izviru bližnje Glinščice. S padcem Serenissime in prihodom Napoleona so razna dogajanja, ki so sledila, doletela tudi to vrhnjo izboklino Istre, ki je ponavadi imela le stransko vlogo ozemlja, ki so si ga lastile razne oblasti in ki je leta 1813 prešla pod Habsburško vlado in končno po prvi svetovni vojni pod Italijo. Nadaljujmo pot in po približno četrt ure hoje vazgor pridemo do ulice Salita Muggia Vecchia in nato do tako imenovanih vrat Porta di San Odorico (ali Vzhodna vrata). Ostanki obzidja in tipična topla barva peščenjaka označujeta končno zaključek poti navzgor in vstop v predel arheološkega parka. Levo se pogled odpira proti gričem okoli Milj, čigar vrhovi so vsi na slovenskem ozemlju, meja pa teče nevidna po sredini pobočja. Cesta se poda v zelenje, ki obdaja baziliko: zdaj stojimo na ostankih protozgodovinskega gradišča, iz katerega se je razvilo prvo naselje na tem območju, iz katerega se je potem razvil Castrum Muglae. Ostanke iz rimske dobe so pred nekaj leti uredili za ogled po zaključku zahtevnih izkopov, ki jih je opravilo državno nadzorstvo, in po obsežnih delih za ponovno vzpostavitev in ovrednotenje celotnega arheološkega območja. 

Sredi tega se dviga čudesna zgradba bazilike Basilica di Santa Maria Assunta, ene od najbolj priljubljenih marijinih svetišč, ki ga ne obiskujejo samo Miljčani. Nastala je verjetno na ostankih rimskega tempelja, romanska bazilika sodi v 11. stoletje: znotraj jo sestavljajo tri ladje in takoj pade v oči starodavni bralni pult na levi iz apnenčastega kamna in ograja okoli prezbiterija z okrasnimi motivi iz 9. stoletja (se pravi nedvomno izpred nastanka cerkve). Na stenah je razvidna serija fresk iz prve polovice 13. stoletja, se pravi Zgodbe o Kristusu in Devici, in upodobitve sv. Krištofa, sv. Zenona, sv. Dominika, evangelistov, sv. Katerine in treh prerokov izpod čopiča slikarjev iz iste šole.

Freske visoko na levi z Zgodbami o Devici (ki potekajo skorajda v kinematografskem zaporedju: smrt, prenos, pogreb, vnebovzetje) pa sodijo v zgodnejše obdobje in sicer v 12. stoletje, niso pa najstarejše delo. Najdlje v preteklost (10. stoletje) sega fragment kipa Busto di Santo, ki ga ni mogoče točneje opredeliti. Čeprav stoji na izredno vidnem mestu, ga skoraj ni opaziti, ker je skrit za svetniškim sijem sv. Katarine Aleksandrijske, katero pa zagledamo, čim vstopimo v cerkev, na prvem stebru levo.
Po postanku v svetišču se vrnimo na prosto in s sprednje ploščadi, ki se nahaja na 172 metrih nadmorske višine uživajmo eno najbolj očarljivih panoram nad celotnim Tržaškim zalivom. Stopimo spet na pot: zapustimo za sabo parkirišče pred cerkvijo in hodimo do restavracije na ulici Via Alma Vivoda št. 2. Tu krenimo desno navzdol na stransko cesto in sledimo belordečim znakom, ki nas bodo vodili med hišami kraja Fontanella, ki prejme ime po dejstvu, da je tu nekoč stal vodnjak z  izvirsko vodo. Sprehod se nadaljuje po nezahtevni poti navzdol, ki omgoča odprt razgled, ki na začetnem delu izza nizke vegetacije sega do morja na naši desni. Po približno 10 minutah hoje dospemo do križišča, ki ga bomo zlahka prepoznali, ker se nahaja samo nekaj metrov od cementnega električnega droga, označenega z razvidnim belordečim znamenjem alpinističnega kluba Cai. Spustimo se spet desno ob zidku iz peščenjaka na meji zasebnega zemljišča in po približno 5 minutah dospemo do križpota: krenimo po drugi cesti, ki se na naši desni spušča navzdol (se pravi ne po prvi, ki je označena kot slepa ulica). Nadaljujmo nekaj deset metrov in takoj za ovinkom na asfaltirani cesti, ki na naši levi pelje navzdol, opazimo tako imenovano »Casa del principe«, knežjo hišo. Lastnik stavbe je bil nadvojvoda Lodovico Salvatore, sin Leopolda II Habsburškega in Marije Antonije (princese Dveh Sicilij), zgradbo so pred nedavnim obnovili skupaj z okoliškim zemljiščem in ostanki obzidja. Hiša, ki je danes zasebna rezidenca, stoji točno nad zemljo, ki je pripadala nadvojvodi in ki jo bomo zdaj prečkali na naši poti. 
Malo nižje krenimo desno po asfaltni cesti, ki se vzpenja iz kraja Sindis (Zindis), drugim predelom miljske občine, in ko prehodimo nekaj deset metrov, zavijemo levo in zapustimo glavno cesto po poti, ki nas bo privedla do starih zemljišč Lodovica Salvatoreja Habsburškega. Na ovinku stoji opuščena stavba, kjer je nekoč deloval hotel z gostilno »All'Arciduca«. Naša pot pelje prav mimo tega, ga obidemo in zapustimo na svoji levi. Sledimo makadamu in kmalu prehodimo ozko stezo steptane zemlje ter po 10 minutah pridemo do cisterne Cisterna del torrente Ronchi; nadaljujmo do razpotja, kjer zavijemo desno in sledimo belordečim znamenjem, ki označujejo smer pohoda »Trasversata muggesana«. Obdajajo nas črni gabri in puhasti hrasti, kjer so nekoč rasli sadovnjaki in vinogradi – ponekod so še opazni zidovi, ki so podpirali terasasto oblikovana pobočja -, ki si jih je zaželel nadvojvoda za svoje posestvo. 
V letih opuščenosti so si drevesa in grmičevje spet polastili zemljišča, ki so jih nekoč lepo vzdrževali in obdelovali, in skoraj v celoti prekrili območje s tipično ilirsko sredozemskim rastlistvom. Pot se vije skozi gozd do točke, kjer drevje izgine in se nenadno znajdemo sredi privzdignjene ravnine: tik pred nami se panorama odpre proti morju v vsej svoji lepoti. Nahajamo se na višini rta Roner (Punta Ronco), ki ga krajani poznajo pod imenom Punta Olmi, na enem od najbolj sugestivnih predelov miljske obale, ki mu vlada brnistra. Proti zahodnemu koncu ravnine, zraven klopi stopimo na ozko stezo, ki nas v kratkem, potem ko zavijemo spet levo, popelje do kolovoza, ki teče na pol pobočja in nas vodi do nekaterih razvalin in zatem ob meji zasebnega zemljišča pri hiši, ki stoji na samem daleč od vsega. Hodimo v bistvu tik nad morjem po stezah, ki jih izletniki malokdaj obiskujejo, a ki so očarljive v poljubnem letnem času.

Še nekaj deset metrov in se pot začne dvigati v levo smer, ker ga pred nami ovira zasebna lastnina. Takoj sreča drugo stezo, ki jo uberemo proti desni in nadaljujemo naravnost spet v gozd do asfaltirane ceste v kraju Punta Sottile. Ko izstopimo iz gozda, prikukamo ven na cesti in se spustimo po asfaltirani poti ob rezidenci »Al Castelletto« ter med hojo zopet uživamo ob pogledu na morje izza vej. Dospemo do doline San Bartolomeo, ki je po zaslugi tega, da je obrnjena proti zahodu, v zavetju pred vetrovi burje, in ki tvori zalivček med krajema Punta Sottile in Debeli Rtič, ki se nahaja na slovenskem ozemlju. V manj kot desetih minutah pridemo do pokrajinske ceste, ki levo vodi do tega, kar je do nekaj let od tega bila mednarodna meja pri Lazaretu. Pred nami se dviga visok kamnit zid, ki danes služi kot meja za Logistično bazo, vojaški center za poletni oddih, kjer pa je nekoč bil stari avstrijski lazaret. Zavijmo levo in prehodimo približno dvajset metrov, nakar obrnemo spet levo navzgor nedaleč od doma za ostarele. 
Na prvem križišču zavijmo desno, nadaljujmo po asfaltirani, a porušeni cesti in pet minut zatem smo pri vhodu v portič pri Lazaretu. 
Pred nami stoji velik bolk iz peščenjaka s tablo, ki jo je 6. oktobra 1995 postavil klub Cai, da bi označil zaključek poti Camminaitalia, ki se začenja v kraju Santa Teresa di Gallura na Sardiniji, celih 6000 kilometrov dalje.
Nedaleč od tu, na pokrajinski cesti in sicer prav na območju nekdanje meje s Slovenijo, je avtobusna postaja proge št. 7, ki nas pripelje spet v Milje. 

Vožnje 7. proge avtobusov podjetja Trieste Trasporti štartajo približno vsako poldrugo uro oz. vsaki dve uri (urnik se razlikuje ob delavnikih in praznikih) in zadostuje za potrebe povratka izletnikov ob koncu pohoda ter nudi priložost za popoln panoramski ogled celotnega obalnega predela med vojaškim poletnim centrom in Ozkim rtičem (Punta Sottile). V tem priobalnem predelu, pod morsko gladino, stojijo poplavljeni ostanki rimskega pomola in edina peščena morska globina na celi obali, ki jo med drugim koristita dve kopališči. Nedaleč od obale opazimo gojišča školjk, kjer se pridelujejo školjke odlične kakovosti, medtem ko po rtiču Punta sottile, najvzhodnejšemu rtu Italije, in po nekaterih ploščadih za prosto kopanje, nas pot pelje mimo ograjenega predela obale, ki ga trenutno bonificirajo. Nahajamo se v kraju Boa in v kratkem bomo dospeli do rtiča Roner (Punta Ronco), ki ga poznajo tudi pod imenom Punta Olmi, kjer stoji manjše kopališče. Nedaleč so vidne druge ploščadi za prosto kopanje, na obzorju pa se pojavi pomol, ki zapre območje Porto San Rocco, turistično marino, ki je zrasla na ostankih stare ladjedelnice San Rocco (s katero se je ponašala avstrijska mornarica, ki je tu gradila svoje poveljniške ladje), katere se je ohranil suhi dok.
Čez nekaj minut bo avtobus vstopil v tunel in izstopil na ulici Via Roma ter nas nato pripeljal na trg Republike, točno tja, kjer se je pričela naša pot.