Slovensko
Z gorskim kolesom po gozodvih in dolinah
 |
Štartna točka je približno 200 metrov pred bivšim mejnim prehodom pri Pesku, levo ob cesti po razpotju, ki vodi v Gročano. Kolesariti začnemo izpred parkirišča restavracije hotela Touring oziroma s steze, ki štarta na desni strani stavbe pred nami. Makadam se začne prav pri znaku, ki prepoveduje dostop avtomobilom in motornim kolesom.
Obdajajo nas maloštevilne hiše vasi Pesek na visoko tranzitnem čezmejnem območju, skozi katerega je nekoč tekla starodavna rimska cesta Via Gemina. Nahajamo se približno na 500 metrih nadmorske višine in smo na tem, da prevozimo odsek »Visoke kraške poti« oziroma pot Cai 3. Belordeči znaki Cai nas bodo pospremili po položnem kolovozu ob ograji zasebne hiše. Nadaljujemo naravnost v to smer med grmi ruja, ki si jeseni nadene najrazličnejše odtenke rdeče barve, medtem ko se desno od časa do časa odpirajo jase.
Na naslednjem razpotju se držimo desne, kamor tudi vodi signalizacija Cai, ki je razvidna malo bolj naprej na drevesu na naši levi. Bolj pazljivi pa moramo biti na prihodnjem razpotju, ker bo treba zapustiti kolovoz in zaviti levo na ožjo stezo. Preverimo, da smo na pravi cesti tako, da po dvajsetih metrih na desni poiščemo znak Cai na drevesu in nekaj metrov zatem še enega na nizki skali spet na desni.
Po tej poti pridemo do jase in zagledamo stezo, ki se počasi dviga na naši levi. Nadaljujemo po tej poti in prečkamo odprtino v suho zidanem zidku ter nato še eno. Pojdimo naprej po svoji poti: smeri ne bo več možno zgrešiti, ker je v tem odseku speljana ena sama pot. Okoli nas se vrstijo nizka vegetacija, trate in jase. Steza se tu razširi, steptana zemlja se pomeša s kamni in pot ob straneh omejujeta kraška zidka. Peljemo se po zahodnem pobočju Goliča, 621 metrov visokega hriba, ki se nahaja na slovenski strani le nekaj korakov od državne meje. Gozd, ki nas obdaja in ki ga bomo prevozili vse do doline v Gročani, je čudovit primer raznovrstnosti: okoli nas se vrstijo gabri, ceri in hrasti, a tudi kostanji in številne bukve. Ta ravnina ograjuje vzhodni del spodnje doline, vrh Kokoši pa, ki se tu pa tam prikaže izza krošenj, jo sklene na zahodni strani.
 |
Pazimo na razpotju: naša pot vodi navzgor na naši desni, v smeri, ki jo označujejo znaki Cai, medtem ko na levi opazimo del doline in strehe bližnjih gročanskih hiš. Na tem predelu se naklon rahlo poveča in pod postane bolj neraven, steza se kmalu tudi zoži in nas spet popelje med drevesa. Ko se potem razširi in ponovno zoži, pelje spet ob robu neke jase in še med dvema kraškima zidkoma ter, ko se ta končata, začnemo kolesariti delno po kamnih na predelu, kjer se cesta začne spuščati. Kaj kmalu smo spet na razpotju, kjer moramo zaviti levo navzdol po sledeh steze Cai.
V kratkem pridemo do cementnega mostiča: nahajamo se sredi doline pri Gročani, skritega kotička Krasa, ki ga malokdo pozna in ki nudi čudovite poglede skozi celo leto.
Nadaljujmo svojo pot in v kratkem se bomo peljali mimo hiš, kjer se bomo spustili levo na asfaltirano cesto, kot kažejo znaki Cai na drogu javne razsvetljave. Tu se sicer splača za trenutek zapustiti pot, ki nas bo potem peljala do vrha Kokoši, in zaviti do bližnjega čebelarstva. Krenimo desno po vzpetini in sledimo dobro označenim rumenim tablam ter pojdimo mimo starega napajalnika do doma lastnikov, kjer bomo lahko kupili ne samo kraški med, a tudi celo vrsto mednih izdelkov.
Po isti poti se vrnimo do razpotja in do poti z belordečimi znaki, ki vodijo navzdol približno trideset metrov. Pojdimo mimo mejnega zidka in desno navzgor: na nizkem stebru na levi nam belordeči znak potrjuje, da smo na pravi poti. Krenimo spet desno po asfaltirani cesti, kjer na levi na drogu električnega omrežja vidimo belordeč znak, ki nam kaže pot. Takoj se povzpnemo levo, tu ni mgoče zgrešiti smeri, kajti sicer bi se znašli na dvorišču doma št. 28.
Še en znak Cai, ki tokrat označuje cementni drog, potrjuje, da sledimo načrtovani poti. Pred sabo opazimo značilni zid krožne oblike, ki je ščitil občinski vodnjak iz leta 1821, kot priča datum, vklesan v kamnu. Čez nekaj metrov po asfaltu navzdol pridemo do makadama na desni, ki se strmo povzpne proti zelenju. Od tod zapustimo asfaltirano cesto in začnemo kolesariti navzgor po kolovozu, ki teče po južni strani Kokoši in vodi do najvišje točke na tržaškem Krasu.
Klanec se začenja pri belozeleni zapornici in prepovedi dostopa za avtomobile in motorna kolesa, po krajšem odesku poti postane cesta položna in zatem spet strma po širokem in nezahtevnem kolovozu navgor.
Zvrsti se zaporedje ovinkov in obratnih krivin, nakar gremo mimo znaka, ki označuje, da državna meja teče 250 m od nas na naši desni.
Cesta pred nami nudi tri možne smeri: desna pelje do meje in Gradišča, srednja do Kokoši, leva pa je majhna neoznačena steza, ki pelje v gozd. Pojdimo naravnost ob signalizaciji Cai, ki se pojavlja vzdolž makadama: obdaja nas bujno zelenje, sredi katerega se vse pogosteje pojavljajo bori. Ta predel Kokoši, ki meji z območjem redkih razseljenih hiš, je pravi paradiž za ljubitelje narave in posebno živali. Če bomo dovolj potrpežljivi in če bomo na preži ob pravem času, bomo zlahka zapazili živali, ki so drugače skrite. Pogosto se namreč opazi merjasce, pozimi pa, če se nam posreči, lahko v snegu zasledimo stopinje risa. Redki osebki črne žolne so prava poslastica za te, ki se radi ukvarjajo z opazovanjem ptic. Mir teh krajev je privabil iz gozdov onstran meje celo rjavega medveda, ki so ga tu povsem nepričakovano zagledali pred leti.
Naš sprehod se nadaljuje najprej navzgor skozi gozd in nato po položnem po raznih tipih poda. Kolesarimo v senci nekaterih velikih dreves in se znajdemo pred velikim razpotjem: zavijmo levo, proč od kolovoza, ki se nadaljuje naravnost proti državni meji.
Naša smer je lepo označena z belordečimi znaki Cai, tudi tam, kjer pot postane ožja in se vije sredi gozda med gabri in puhastimi hrasti. Čez nekaj metrov vidimo znak na drevesu na levi.
Nahajamo se na 630 metrih nadmorske višine, nadaljujmo po delno travnatem in večinoma položnem podu, ki priča, da smo dospeli skoraj do maksimalne višine in da nismo daleč od enega od vrhov Kokoši. Pot je tu postlana z borovimi iglicami: ne moremo zgrešiti, saj ni drugih stez, ki bi vodile stran od smeri, ki ji sledimo. Kolesarimo med rujevim grmovjem in mimo brinja, kot se nam je že zgodilo na tej poti.
Na novem razpotju zavijmo levo in takoj zatem (po 4-5 metrih) spet levo. Tako zapustimo široko cesto Visoke kraške poti (Cai 3) in zavijemo v gozd po ozki stezi, ki nas v nekaj minutah pripelje na enega od treh vrhov Kokoši in sicer na prazgodovinsko gomilo Velika Groblja, po kateri je vrh razpoznaven.
Pot je tu neizhojena, a tudi v tem primeru kot v prejšnjih odsekih nam odsotnost drugih možnih poti, ki bi se oddaljevale od glavne, onemogoča, da bi zgrešili smer.
Ko pridemo na vrh kamnite gomile, stojimo na 660 metrih nadmorske višine. Nekaj sto metrov zračne črte od točke 672 (ki pa stoji na meji) se nahaja najvišja točka tržaškega Krasa (do nje pelje steza Cai 3). Okoli nas vrhovi borov omejujejo nekoč popolnoma odprt razgled: južno sta Miljska dolina in istrska obala. Za nami vzhodno stojita V. Gradišče (m 741) in Obrovnik (m 699). Planina, na kateri stojimo, sodi v Naravni rezrevat Doline Glinščice. Na tem območju je torej treba naravo spoštovati v največji možni meri. Nadaljujmo svojo pot in spustimo se z gomile po obratni strani po kateri smo se nanjo povzpeli. Takoj opazimo malo proti levi stezo, ki stopa v gozd, spet levo na drevesu pa vidimo belordeče znake Cai.
Nedaleč se ti spet pojavijo na boru na desni strani steze. Peljemo se po stezi Cai 28, ki nas vodi navzdol po jasno označenem kamenem podu. Kmalu se cesta razširi, vegetacija se razredči in dospemo do kolovoza, ki se spušča pred nami navzdol. Sledimo tej poti, na kateri se razgled odpira na višine okoli Doline Glinščice in planote Socerba na slovenskem ozemlju. Pot se nadaljuje med bori in grmovjem ruja in brinja. Steza je še vedno v dobrem stanju, ker so jo do pred desetimi ali petnastimi leti uporabljala vojaška vozila: celotno območje so zaradi bližnje meje namreč pogosto nadzorovali iz varnostnih razlogov. V kratkem gremo mimo manjše zgradbe, kjer se nahajajo črpalke za dvigovanje vode za vodovod, ki napaja Gročano in Drago. Malo stran, na naši poti navzdol, gremo mimo (ograjene) cisterne, ki jo zapustimo na desni in napredujemo po stezi med vse nižjo in redkejšo vegetacijo, ki priča, da se nahajamo v značilnem okolju, ki smo ga na svoji poti malokje srečali, kjer bi bilo dobro razvidno: kraška gmajna.
Ta prostor so do pred nekaj leti koristili za pašništvo in prav na teh tratah ni bilo težko srečati krave, ki so se pasle. Pred nami se spet odpira lep razgled, ko se peljemo po položnem makadamu in nedaleč zagledamo cesto, ki pelje v Slovenijo in levo gozdnato pobočje Goliča, ki smo ga prevozili na začetku svoje poti preden bi se povzpeli na vrh Kokoši. Ko pridemo do cerkve Blažene Marije Brezmadežne, ki je bila postavljena pred nedavnim (1954. leta) in ki stoji na 474 metrih nadmorske višine, pred nami teče državna cesta št. 14: krenimo levo na to cesto, da sklenemo krog svoje poti in dospemo do štartne točke.