Kraške lepote lahko izkusimo tudi z avtom s postojankami na nekaterih pomembnejših točkah na planoti, ki se vzpenja za Trstom. 

Če po cestninski postaji pri Lizercu ne gremo naravnost, marveč uberemo deželno cesto SR 14, kaj kmalu pridemo do Štivana, kjer lahko parkiramo in obiščemo izvire Timave na poti, ki se začenja pri spomeniku brigadi »Lupi di Toscana«. Na koncu poti so izviri te reke, ki se rodi v Sloveniji in preteče 40 kilometrov pod zemljo med kraškimi skalami. 

Naslednja etapa, prava vhodna vrata v območje Morje Kras, zaobjema Devinski portič, grad in ruševine starodavnega gradu pred razpotjem na deželni cesti 14, ki vodi proti Sesljanskemu zalivu, turističnega kraja, ki nudi vrsto kopaliških storitev in kjer imajo sedež jadralna društva ter kjer se odvijajo živahne poletne noči. Na razpotju je manjši trg, kjer se v smeri proti morju začenja Rilkejeva pešpot, čudovit sprehod po robu devinskih sten, od koder lahko uživamo osupljiv razgled na cel Tržaški zaliv. 

Ko se vračamo iz zaliva, zraven katerega gradijo enega izmed najbolj čudovitih turističnih in stanovanjskih naselij v Sredozemlju (Porto Piccolo), zapustimo deželno cesto 14 in nadaljujmo po pokrajinski cesti SP 1 (imenovano »del Carso« oziroma »kraška pokrajinska cesta«), ki se vije po celi planoti, a nas pred tem zvabi do Nabrežine Kamnolomi, kjer ima sedež občina in eden od največjih kamnolomov na prostem v Evropi. Globok je približno 110 metrov, iz njega pridobivajo razne sorte »kraškega marmorja«, ki so ga v preteklosti uporabili za izgradnjo pomembnih arhitektonskih del na celem svetu: od dunajskega parlamenta do centralne postaje v Milanu pa do podzemne železnice v Atlanti in nekaterih poslopij v okraju Defense v Parizu.

Malo dlje na pokrajinski cesti potem, ko prevozimo vas Nabrežino, zavijemo levo na stransko cesto proti Šempolaju. Od tu naprej bomo mariskje lahko opazili primere značilne kraške arhitekture s tipičnimi portali, ganki in malimi okni, ki so ščitili pred mrazom, a ki so si jih zamislili tudi za zmanjševanje statičnih težav, ki bi lahko nastale zaradi teže gradbenih materialov. Tipični primeri so tudi borjač oziroma notranje dvorišče in drugi arhitektonski elementi, ki pa jih danes pogosto prikrivajo sodobne zgradbe, v maločem vezane na to zemljo. 

Iz Šempolaja stopimo na pokrajinsko cesto SP 7 v smeri proti Samatorci in Saležu, na kateri se posebno spomladi in poleti vrstijo »fraske«, ki označujejo osmice: gostinske obrate, ki so začeli delovati proti koncu 18. stoletja, ko je tukajšnje ozemlje upravljala Avstrija, in ki smejo biti odprti samo za določeno omejeno obdobje. Ime izhaja iz besede »osem«, ker je to bilo število dni (kot je določal cesarski odlok z leta 1784), ko so proizvalajci smeli prodajati vino in druge jedi in v ta namen izobešati šop bršljana, da bi označili, da je osmica odprta.

Malo pred vasjo Gabrovec zavijemo levo in se vzpnemo proti Zgoniku, a, preden pridemo do trga, se splača ustaviti v botaničnem vrtu Carsiana. Iz Zgonika zavijemo desno in prečkamo trg pred občinsko palačo v smeri proti Repniču in Repnu. Ko pridemo do slednjega, sledimo napotkom za Briščike, ki stojijo na razpotju, kjer se nahaja ena izmed največjih turističnih jam na svetu. Po obisku jame se vrnimo v Repen po isti poti in na razpotju zavijmo proti Colu. Kmalu bomo ob vznožju vzpetine, na kateri stoji Repentabor s starim gradom in cerkvijo iz 16. stoletja ter občinskim domom, starodavno stavbo, v kateri so se združevali vaški modreci. Grad, ki je razviden od skoraj vseh kotov Krasa, je srednjeveška taborna utrdba, ob vznožju katere so razvaline prazgodovinskega gradišča iz bronaste dobe. To so bile utrdbe z enim ali več obzidji, sezidanimi na kraški način, okoli katerih ostaja danes, kljub izpeljanim študijam, veliko nerešenih vprašanj o navadah in izvoru ljudstev, ki so v njih živeli. Dejansko ni nikoli bilo potrjeno, ali so bile utrdbe naseljene celo leto in ali so obstajale hierarhične omejitve med temi struktura